Strokovnjakinja za izdelke in nabavo z več kot desetimi leti izkušenj pri izboru oblačil
Korzet v 18. stoletju
Najpogostejša oblika korzeta v 17. stoletju je imela obrnjeno stožčasto obliko, katere namen je bil ustvariti kontrast med linijami nad pasom in širokimi težkimi krili spodaj.
Ramena so morala biti spuščena in potisnjena nazaj, hkrati pa se je pas rahlo zožil, da se je ustvaril zgornji del trupa v obliki črke »V«, čez katerega se je nosilo vrhnje oblačilo.
Okoli leta 1796 so korzeti postali manj omejujoči z uvedbo stila Empire z visokim pasom, ki je poudaril naravno linijo pasu. Večina žensk je v tistem času še vedno nosila neko obliko korzeta, vendar so bili to pogosto kratki korzeti (torej takšni, ki niso segali daleč pod prsi). Nasprotno pa so bili korzeti, zasnovani za močan pritisk na telo (kot v viktorijanski dobi), »dolgi« (segali so do naravnega pasu in dlje), imeli so vezalke na hrbtu in so bili ojačani s kostmi.
Korzet v 19. stoletju
V 19. stoletju postane korzet predvsem pripomoček za podporo prsi, pas pa je stisnjen tik pod linijo prsnega koša. Korzet še vedno oblikuje trup, vendar to ni več njegova glavna vloga. V tridesetih letih 19. stoletja pas ponovno zavzame svoj naravni položaj, korzet pa prevzame dvojno funkcijo: podpiranje prsi in oblikovanje pasu.
Oblika korzeta se je razvila v silhueto peščene ure, ki ostaja zaželena pri današnjih korzetih in viktorijanski modi. Leta 1839 je Francoz po imenu Jean Verly patentiral korzete za ženske, izdelane na statvah. Ta tip korzeta je bil priljubljen do leta 1890, ko se je njegova priljubljenost še povečala.
Korzet v 20. stoletju
