Strokovnjakinja za izdelke in nabavo z več kot desetimi leti izkušenj pri izboru oblačil
S popularnostjo zgodovinske drame “Bridgerton” in vrnitvijo korzeta v številne modne kolekcije, poskušam ponovno preučiti zgodbe in mite, ki običajno obkrožajo to oblačilo. Pri tem mislim predvsem na podobo Keire Knightley v “Piratih s Karibov”, ki omedli, preden nenadoma skoči v ocean, ali na Vivien Leigh, ki zahteva, da jo pred piknikom na Twelve Oaks v “V vrtincu” zavežejo še tesneje.
Čeprav nimam namena predstaviti korzeta kot velikega osvoboditelja, saj je bil le ena od številnih družbenih pričakovanj, ki so bremenila ženske v preteklih obdobjih, imam nekaj (cvetočih) pripomb na račun predsodkov, ki krožijo o tem oblačilu. Trenutna medijska reprezentacija korzeta ga prikazuje kot mučilno napravo, ki jo je ženskam vsilil patriarhat, da bi jih ohranil vitke in razmeroma negibne.
Za širšo sliko:
Da, tako kot pred njimi visoke pete, so tudi moški v 19. stoletju pogosto nosili korzete.
Modni standardi tistega časa so bili zanje prav tako strogi kot za povprečno žensko, oprijeti plašči in hlače, ki so takrat veljali za šik, pa so moške spodbujali k nošenju enakih spodnjih oblačil za doseganje vitkega pasu. Ta trend se je razširil skozi celotno 19. stoletje; podjetja so celo začela oblikovati in ponujati korzete za moške za vsakodnevno uporabo.
Izvor korzeta
V času regentstva so ženske pogosto nosile “stays”. “Stays” pogosto imenujemo korzeti, vendar obstaja več bistvenih razlik. “Stays” so bili pogosto izdelani iz bombaža, lana, svile ali satena in so imeli zelo malo podloge. Imeli so naramnice, oporo pa so zagotavljala vgrajena ojačitev v modelu ter dolga in toga prednjica (pogosto izdelana iz lesa ali kosti, podobna ravnilu), nameščena na sprednjem delu. Ta oblačila so imela pogosto višji pas, da so se prilagodila takrat zelo modnemu imperijskemu kroju. Glavni namen oblačila je bil podpora prsi ob hkratnem ravnanju trebuha in bokov, podobno kot pri oblikovalnem perilu, ki je postalo priljubljeno v 1920-ih (in to ostalo še dolgo zatem).
Povprečen viktorijanski korzet, tisti z zapenjanjem spredaj, ki ga mnogi poznamo, je leta 1848 prvi patentiral moški po imenu Joseph Cooper. Njegova revolucionarna zasnova je vključevala zapenjanje s sponko na sprednjem delu, kar je omogočalo oblačenje in slačenje korzeta brez pomoči pri vezalkah na hrbtu. To je bilo izjemno pomembno za ljudi, ki niso imeli nikogar, ki bi jim vsak dan pomagal pri oblačenju in slačenju teh oblačil.
Konec koncev so ljudje korzete dejansko nosili vsak dan. Čeprav ne smemo hvaliti družbenih standardov ženske lepote, je pomembno vedeti, da so ljudje v teh oblačilih živeli svoje življenje. Za to so se morali znati premikati, dvigovati predmete, se sklanjati pod določenim kotom in skrbeti za otroke. Niso jih nosile le ženske iz visoke družbe: to se je pričakovalo tudi od povprečne delovne ženske. Takrat je bil to osnovni kos oblačila, tako kot danes pogosto velja modrček.
Preberite tudi: Kronike korzeta Bridgerton
Korzet, vmesno oblačilo
V nasprotju z modrčkom pa je bilo med korzetom in telesom vedno še nekaj drugega. Ena mojih največjih zamer pri zgodovinskih filmih je, ko nekdo sleče korzet in se kamera ustavi na odtisih, ki jih kosti pustijo na koži. Seveda bodo pustile takšne sledi: kostumograf jim ni dal srajce, ki bi jo nosili spodaj. Povprečna viktorijanska ženska nikoli ne bi oblekla korzeta brez ničesar pod njim, pa naj bo to srajca, spodnja majica ali kombinacija obojega (nekatere srajce so imele zgornji del kot majica in spodnji del kot bluza, podobno kot današnji bodiji). Ta oblačila so bila običajno izdelana iz lažjih tkanin, tako kot korzeti, vendar so imela všitke za trdnejšo strukturo.
Tako kot so današnji športni modrčki zasnovani za oporo in svobodo gibanja med vadbo, so imele viktorijanske ženske drugačen tip korzeta za šport. Bi lahko preskočili oviro v takšnem korzetu? Dvomljivo. Sama ne morem preskočiti ovire, ko ne nosim takšnega modrčka. Vendar viktorijanske ženske niso bile neaktivne samo zato, ker so bile stisnjene. Ukvarjale so se z lokostrelstvom, kolesarjenjem in tenisom, medtem ko so nosile korzet in krilo. Ti športni korzeti so bili prilagojeni in “zračni”, s prostorom med kostmi in bombažem, da so omogočali večjo svobodo gibanja.
Viktorijanska doba ni prinesla le razcveta korzetov, temveč tudi izum krinoline konec 1840-ih. Ta lahek obroč z vzmetmi, izdelan iz kovinskih vzmeti, je ženskam dajal takrat zaželeno silhueto v obliki zvona. Namesto da bi okoli pasu nakopičile do 14 kilogramov spodnjega perila, so si viktorijanske ženske nadenile krinolino z obroči, ki jim je zagotavljala večjo svobodo gibanja. Te zvonaste silhuete, skupaj s podlogo okoli bokov in ramen, so ustvarile tudi iluzijo precej manjšega pasu – podobo, ki jo pogosto pripisujejo zelo tesno zavezanim korzetom. Krinolina je iz mode izšla v 1870-ih, vendar se je njena zasnova razvila s pojavom preprostih in dvojnih blazinic za zadnjico v 1880-ih in 1890-ih.
Kaj je pretirano zategovanje vezalk?
Pretirano zategovanje vezalk: osnova številnih mitov o korzetih.
Zagovorniki gibanja za pravice žensk so v opustitvi korzeta videli simbol svobode. Menili so, da bodo ženske z opustitvijo ne le korzeta, ampak tudi spodnjih kril in krinolin ter prehodom na lažje spodnje perilo, pridobile svobodo gibanja. Iz tega reformnega gibanja so nastale tudi “bloomers”, poimenovane po njihovi zagovornici, borki za pravice žensk Amelii Bloomer. Gre za široke hlače z ločenimi nogavicami. Čeprav niso ničesar razkrivale, je bila ideja, da ženske nosijo hlače, še vedno zelo sporna. Ta slog so obsodili tako moški kot ženske in je hitro zamrl.
Po drugi strani pa lahko zelo tesno zavezovanje korzeta vidimo kot drzno dejanje nepokorščine patriarhatu. V zadnjih letih viktorijanske dobe so duhovniki obsojali tesno zavezovanje kot simbol nečimrnosti in moralne nespodobnosti. Časopisi in novinarji so izkoristili ta trend s pisanjem satiričnih člankov in objavljanjem karikatur na to temo, v katerih so obsojali ženske, ki so si korzet tesno zavezovale.
Zaton korzeta
Korzeti so ostali priljubljen osnovni kos perila v začetku 1900-ih, med večino edvardijanske dobe. Patent, ki ga poznamo za sodoben modrček, ali “brassière”, kot so ga takrat imenovali, je 3. novembra 1914 vložila Mary Phelps Jacob. K temu razvoju je prispevalo več dejavnikov.
Prvič, modni trendi so se razvili in vključevali nižje izreze, bolj elegantne silhuete (zbogom krinoline) in tekoče materiale. Zaradi tega je bila obsežna struktura korzeta neprimerna pod nekaterimi oblačili.
Drug dejavnik, ki je prispeval k zatonu korzeta, je bila prva svetovna vojna. V začetku 20. stoletja je jeklo nadomestilo kosti kot ogrodje v večini korzetov; znatna količina ga je bila potrebna tudi za strukturo korzeta. Leta 1917 je ameriški svet za vojno industrijo pozval ženske, naj prenehajo kupovati korzete, saj je bilo jeklo nujno potrebno za vojna prizadevanja. Ženske so želele podpreti vojaška prizadevanja in modrčki so postajali vse bolj modni. Pravijo, da je bilo 28 000 ton jekla preusmerjenih iz korzetov v vojno proizvodnjo, kar je dovolj za gradnjo dveh bojnih ladij.
Končno, ena zadnjih stvari, ki je korzet potisnila iz mode, je bil prihod mode 1920-ih. Medtem ko so trendi prejšnjega obdobja stremeli k poudarjanju določenih delov ženskega telesa, je moda 1920-ih dajala poudarek na androgini videz in zato pogosto dajala prednost vitki in ravni silhueti. To je odpravilo potrebo po silhueti v obliki črke S ali peščene ure: dovolj je bilo imeti pravokotno postavo. Velik del perila, ki je spominjalo na korzet ali steznik, ki ga vidimo v oglasih iz 1920-ih, je bilo namenjeno glajenju oblin ali zmanjšanju velikosti trebuha ali bokov ženske.
Ta pomanjkanje elegance, prilagojene potrebam stranke, je sčasoma privedlo do opustitve korzeta in pojava oblikovalnega perila. Danes imamo še vedno spremenjene različice teh oblačil, ki poudarjajo obline. Vendar pa splošni cilj ostaja enak: poudariti določene dele telesa ali preusmeriti pozornost z drugih.
