Strokovnjakinja za izdelke in nabavo z več kot desetimi leti izkušenj pri izboru oblačil
Ko govorimo o korzetu, so nekatere stvari vedno držale. Od leta 1500 so ta oblačila zasnovana za oblikovanje zgornjega dela ženskega telesa, običajno z uporabo togega tekstila, čvrste opore in tesnega prileganja. Kmalu zatem je bila vključitev navpičnega zapenjanja postavljena v ospredje, da bi oblačilo in trup ostala ravna.
Čeprav so se oblike, moda in sprejemljiva uporaba korzetov skozi stoletja nekoliko spremenili, se osnovna konstrukcija ni oddaljila od prvotnega koncepta.
Kosti, robovi in skoraj vsi drugi elementi ženskega oblačila so doživeli korenite spremembe od časa kraljice Elizabete I.: le malo sodobnih žensk bi se danes podalo v toge kroje in krinoline, da o zadušljivem občutku težkega brokata od vratu do pet sploh ne govorimo.
Vendar se korzeti še vedno uporabljajo za podporo prsi, oblikovanje trebuha, poudarjanje pasu in na splošno za ustvarjanje bolj ženstvene silhuete. Kakšno vlogo igra zapenjanje pri uporabnosti tega oblačila in kako se je sčasoma prilagajalo zahtevam funkcije in muhavosti mode?
Zapenjanje je bilo na sprednji del korzeta dodano razmeroma kmalu po izumu oblačila. Španski modeli iz 16. stoletja so vključevali togo leseno ali koščeno zapenjanje na sprednji strani in opore iz kitove kosti povsod naokrog – od tod tudi ime “kosti”.
Prva zapenjanja so bila izdelana iz različnih trdih materialov, kot so les, kost, slonovina, rog, kovina in školjke.
Konstrukcija zapenjanja
Prva zapenjanja so bila zasnovana kot en kos materiala pravokotne ali trikotne oblike, ki se je raztezal od prsnice do spodnjega dela trebuha. Običajno so bila ravna, nekatera pa ukrivljena, odvisno od želenega učinka in, upajmo, udobja tiste, ki jih je nosila.
Zgodnja zapenjanja so imela včasih majhno odprtino na vrhu ali dnu, da so jih lahko prišili na oblačila in pritrdili na mesto.
Izrezljana zapenjanja
Kot pri vsaki zasnovi oblika sledi funkciji in zapenjanja niso bila izjema. Kmalu zatem so te praktične opore za oblačila okrasili z dekorativnimi elementi v obliki intarzij in rezbarij.
Nekatera so bila izjemno okrasna, krasili so jih nežni cvetlični motivi ter upodobitve živali, mitskih bitij, zgradb ali ladij.
Nekatera so celo prikazovala sporočila, kot je “upanje”. Ste mislili, da so kamni z navdihujočimi sporočili novost? Ne: očitno so bila zapenjanja kamni z navdihujočimi sporočili 16. stoletja.
Zaradi lege tega intimnega predmeta ni bilo nenavadno, da je ženski partner podaril zapenjanje, vgravirano z drznimi podobami, sporočili ali pesmimi. Danes so ta romantična zapenjanja razstavljena v muzejih.
Kiparji so morali uživati, ko so odkrivali romantične občutke, kot je: “Ljubi sladke vzdihljaje, ta ljubimec / Ki bi tako rad zavzel moje mesto”. Z drugimi besedami, fant je bil ljubosumen na zapenjanje, ki je ves dan počivalo med prsmi njegove ljubljene.
Dvodelno zapenjanje
Sredi 19. stoletja se pojavi dvodelno ali deljeno zapenjanje, ki hitro pridobi na priljubljenosti zaradi sprednjega zapenjanja, kar olajša oblačenje in slačenje korzeta.
Najpogostejše deljeno zapenjanje danes je ravno zapenjanje – ki ima v bistvu dolgo pravokotno obliko –, vendar so bili v različnih obdobjih priljubljeni tudi številni drugi modeli.
Žličasto zapenjanje
Ko vidite zapenjanje v obliki žlice, takoj uganete, od kod izvira njegovo ime. Ta model je v zgornjem delu ozek, v spodnjem pa ima širši krog v obliki žlice, za katerega je značilna izbočena krivulja. Ta model, ki ga je leta 1879 izumil Joseph Beckel iz New Yorka, je bil zasnovan za podporo in celo poudarjanje obline trebuha.
V tistem času se je pas precej spustil – od Empire pasu v začetku 19. stoletja do naravnega pasu in kril v obliki zvona sredi 19. stoletja, nato pa do kril z nizkim pasom in korzetov, ki so bili bolj oprijeti na spodnjem delu trebuha.
Poudarjanje oblin trupa je bilo takrat morda modno, vendar so ženske še vedno iskale oporo in udobje, ki jima ga je nudilo žličasto zapenjanje.
Koničasto zapenjanje
Koničasto zapenjanje je na kratko zamenjalo žličasto, ko se je pas v začetku 20. stoletja še naprej ožil. Po obliki podobno koničasto zapenjanje se v zgornjem delu zoži, spodnji del pa ima obliko hruške – tako kot žličasto, vendar je ravno namesto ukrivljeno.
Ta hibrid med žličastim in ravnim zapenjanjem je podpiral edvardijansko silhueto v obliki črke S, kar je pomagalo poudariti obline prsi in zadnjice, hkrati pa sploščilo trebuh.
Zapenjanje za vsako telo
Danes so zapenjanja običajno izdelana iz jekla in se zahvaljujoč sodobni proizvodnji ponašajo s številnimi dolžinami, širinami in oblikami, čeprav ostajajo ravna zapenjanja najbolj običajna. Zapenjanja so na voljo tudi v vseh barvah mavrice, da se ujemajo s katerim koli korzetom ali dodajo pridih domišljije.
Standardna zapenjanja so široka centimeter in pol in imajo zaobljene konice, da se prepreči prekomeren pritisk in obraba blaga, da o neudobnih šivih sploh ne govorimo. Široka zapenjanja merijo centimeter v širino na vsaki strani za neverjetno trdnost in oporo. Še posebej so primerna za tesno zavezovanje (waist training).
V več kot 500 letih redne uporabe se zapenjanja niso veliko spremenila. A bodimo iskreni, ni veliko stvari, ki bi jih bilo treba spremeniti, ko gre za osrednjo oporo korzeta. Z le nekaj funkcijami, med katerimi lahko izbirate, je enostavno najti zapenjanje, ki ustreza vašim specifičnim potrebam in željam.
