Strokovnjakinja za izdelke in nabavo z več kot desetimi leti izkušenj pri izboru oblačil
Zakaj se korzet vrača v modo?
Prisotnost oblačila iz 19. stoletja v današnjih garderobah nakazuje, da podoba korzeta v naši družbi še vedno odmeva, čeprav se je njegov pomen razvil v bolj senzualno in romantično smer, ki jo ženske zelo cenijo, z dodatkom retro pridiha.
V tridesetih letih 20. stoletja je moda znova postavila pas v središče pozornosti, zahvaljujoč prefinjenim krojem ali drznim barvnim kombinacijam. Skozi celotno desetletje opažamo razvoj proti bolj tridimenzionalni silhueti. To se je odrazilo v pomenu, ki so ga pripisovali pasu, kasneje pa še ramenom. Kaj bi bilo bolj primerno kot korzet za poudarjanje ponovno odkritih ženskih oblik? Poleg tega so proti koncu tridesetih let 20. stoletja mehki korzeti in stezniki večernih oblek postali del viktorijanskega preporoda, ki so ga popularizirali filmi, kot sta «V vrtincu» in «Čas deklištva». Pas je bil vitek, ramena široka, celotna oblika pa je napovedovala silhueto peščene ure «New Look» iz leta 1947.
Od konca štiridesetih let 20. stoletja so oblikovalci s pomočjo domiselnih krojev, podlog in vložkov poskušali doseči enako oprijeto silhueto, kot so jo prej dosegali s korzetom. Najbolj očiten primer je ikonični kostim «Bar», ki ga je zasnoval Dior. Kot da bi želeli še enkrat potrditi njegovo vlogo v tem fenomenu, se je korzet vrnil, tokrat preoblikovan v «bustier», in je bil uporabljen v večini večernih oblek konec štiridesetih in v začetku petdesetih let 20. stoletja.
Sredi petdesetih let 20. stoletja je bilo opaziti jasno povpraševanje po bolj geometrijski in arhitekturni modi. V iskanju novih oblik so oblikovalci preučevali oblačila kot volumne in eksperimentirali s pasom, tako da so ga dvigovali, spuščali ali popolnoma skrili.
Sredi sedemdesetih let 20. stoletja je Vivienne Westwood postala prva oblikovalka 20. stoletja, ki je korzet uporabila v njegovi izvirni obliki, saj ga je Poiret pred tem zavrnil. Njen pristop, hkrati umetniški in gledališki, je ustvaril nov in odločen trend v sodobni modi. Uporaba zgodovinskih oblačil, povezana z edinstvenim dojemanjem duha časa, je v središču njenega ustvarjanja. Njeni korzeti iz 18. stoletja so ženskam dali občutek sijaja in moči, ki ga dolgo niso občutile.
V osemdesetih letih 20. stoletja so ji sledili drugi oblikovalci, vendar tokrat z uporabo viktorijanskega korzeta iz 19. stoletja. V rokah Jeana-Paula Gaultierja in Thierryja Muglerja je korzet postal oklep kibernetske ženske s konca 20. stoletja, kot da bi prišla iz znanstvenofantastičnega filma.
Od takrat naprej je korzet oblikovalcem služil kot osnova za ustvarjanje močnih modelov. Značilnosti korzeta so stilizirane ali pretirane, včasih pa izginejo in ostane le oblika, preoblikovana v oklep iz oblikovane plastike. Rezultati so osupljivi. Korzet postane «umetniški predmet» v novem pomenu, seveda umetniškem, pa tudi družbenem, skoraj kot izjava. Ker ni več simbol zatiranja žensk, je korzet postal simbol spolne emancipacije. Gaultierjevi korzeti so postali ikonični, ko jih je Madonna nosila na svoji svetovni turneji leta 1990. Od takrat je korzet Gaultierjev fetiš, njegove dišave pa se prodajajo v steklenički v obliki korzeta.
Prisotnost korzetov na modnih pistah ni naključna. Westwoodovi korzeti so bili izraz punk seksualnosti na pisti. Gaultierjevi in Muglerjevi korzeti, podobni oklepom, so utelešali modo moči in kult telesa yuppie kulture. In tam je pravi korzet na pistah sobival s «fantomskim» korzetom, vidnim v trikotni obliki osemdesetih let: vitek pas in široka ramena.
